(Franc Ankerst)

Pevcu

Ko strune zapele so prvi akord,

zbudile so v njem hrepenenje,

igrati in peti, živeti lepo,

živeti veselo življenje.

Igral je ljudem, jih zabaval in pel,

po svetu od mesta do mesta,

okušal je slavo, v nje siju živel,

zanj glasba bila je nevesta.

Kot mornarjem vse življenje

morja burne so poti,

godce, pevce glasba pelje

v svet varljiv in radosti.

Za prijat`le pevec dragi,

pesmi vedno ti boš pel,

z vetrom jadra glas tvoj zvonki,

šala vedra, duh vesel.

Prijatelje, družbo je vedno ogrel,

bil z dušo je godec do groba,

ljubezni, poštenju na čast je le pel

in cenil besedo – zvestoba.